Za kronični (bakterijski) prostatitis so značilni vztrajni ali ponavljajoči se simptomi s potrjeno bakterijsko okužbo v prostati.
Prostatitis te kategorije se pojavi redko, v približno 10% vseh primerov prostatitisa. Razpravlja se o tem, ali lahko atipični povzročitelji, kot je ureaplasma urealiticum, povzročijo vnetje prostate. V moškem telesu so lahko prisotni brez znakov vnetja ali težav.
Vzroki kroničnega prostatitisa
Vzroki kroničnega prostatitisa so v osnovi podobni vzrokom akutnega bakterijskega prostatitisa. Vstop mikroorganizmov v prostato v večini primerov poteka skozi sečnico - kot posledica refluksa urina v kanale prostate.
Kronični bakterijski prostatitis se razvije kot posledica neustreznega zdravljenja ali kratkega zdravljenja akutnega bakterijskega prostatitisa.
simptomi
- Nelagodje ali bolečina - v presredku, spodnjem delu trebuha, dimljah, mošnji, penisu, med ejakulacijo
- Spremembe uriniranja - težave z uriniranjem, pogosto uriniranje v majhnih porcijah, občutek nepopolnega praznjenja mehurja.
Bolnik se lahko pritožuje zaradi številnih simptomov ali katerega koli simptoma posebej. Zvišanje telesne temperature je neznačilno (ali nepomembno).
Pomembno:
Mnogi moški erektilno disfunkcijo povezujejo s prostatitisom. K temu pogosto pripomorejo nestrokovne objave v medijih in oglaševanje dvomljivih zdravil. Dejstvo, da lahko erekcija vztraja tudi pri popolni odstranitvi prostate (zaradi prisotnosti malignega tumorja organa), nakazuje, da sam po sebi nima vloge pri vzdrževanju erekcije.
Po mnenju mnogih avtoritativnih urologov je erektilna disfunkcija pri bolnikih s kroničnim prostatitisom posledica psihogenih in nevrotičnih težav.
Diagnostika
Za prvo oceno se uporablja vprašalnik - indeks simptomov kroničnega prostatitisa. Uporablja se lahko za objektivizacijo bolnikovih pritožb.
Standardna metoda za diagnosticiranje prostatitisa je opravljanje testa. To je mikroskopska in bakteriološka študija vzorcev urina, pridobljenih iz različnih delov genitourinarnega trakta in izločkov prostate. Vendar je vzorčna metoda precej delovno intenzivna in zdaj se pogosteje uporabljajo modifikacije vzorcev. Možna alternativa je oddaja ejakulata (sperme) na mikroskopsko in bakteriološko preiskavo, saj je ejakulat delno (vsaj 1/3) sestavljen iz izločka prostate. Ta metoda je bolj udobna za bolnike, še posebej, če kategorično zavračajo rektalni pregled ali diagnostično masažo prostate, da bi pridobili izločke prostate. Vendar ima darovanje ejakulata nižjo informativnost in zanesljivost v primerjavi z vzorcem.
Oddaja ejakulata za bakteriološko preiskavo je vključena v diagnostični algoritem za okužbe moških spolnih organov in pri pregledu moškega za neplodnost.
Rezultati laboratorijskih testov (splošni test urina, splošni test krvi, biokemični test krvi, spermogram in drugi splošni klinični testi) v primeru kroničnega prostatitisa niso informativni. Najverjetneje bodo ti testi pokazali "normalno".
Med rektalnim pregledom pri bolnikih s kroničnim prostatitisom ni vedno opaziti sprememb, ki kažejo na vnetni proces v prostati. To pomeni, da se je za diagnozo kroničnega prostatitisa nemogoče zanesti na rezultate rektalnega pregleda.
Enako velja za ultrazvočno diagnostiko: napačno je diagnosticirati kronični prostatitis le na podlagi ultrazvočnih podatkov. Evropsko in ameriško združenje za urologijo ne priporoča ultrazvoka za diagnosticiranje prostatitisa. Vrsta usmrtitve v tem primeru ni pomembna skozi sprednjo trebušno steno - spodnji del trebuha ali TRUS - skozi rektum. V zaključku ultrazvočne preiskave ni pravilno pisati "kronični prostatitis", "ultrazvočni znaki kroničnega prostatitisa", "znaki prostatitisa". Za postavitev te diagnoze ima samo urolog, ki jo določi na podlagi pritožb, anamneze, laboratorijskih testov in šele po ultrazvoku.
Najpogostejši ultrazvočni znak, s katerim postavimo diagnozo kroničnega prostatitisa, so tako imenovane difuzne spremembe v prostati, povezane z vnetnim procesom ali drugimi spremembami v parenhimu prostate. To je nekakšen fibrotični proces, zamenjava normalnega parenhima prostate z brazgotinskim tkivom. Vendar pa ni povezave med številom fibroznih sprememb v prostati in prisotnostjo težav. S starostjo se možnosti za pojav takšnih "brazgotin" v organu povečajo, vendar lahko človek živi vse življenje, ne da bi čutil nelagodje v presredku ali sramnem predelu. Kakor hitro pa se te spremembe odkrijejo na ultrazvoku, bodo nekateri "strokovnjaki" postavili diagnozo prostatitis. In nekateri moški bodo imeli občutek, da so res hudo bolni, začeli bodo poslušati sebe, občutili bodo vse simptome, ki so opisani na internetu.
Pri mnogih moških, starejših od 30 let, lahko ultrazvok pokaže difuzne spremembe na prostati. Vendar fibrotični proces ne kaže na prisotnost prostatitisa.
Diagnoza kroničnega prostatitisa je postavljena na podlagi izključitve drugih bolezni genitourinarnega sistema - predvsem uretritisa, hiperplazije prostate, strikture sečnice, nevrogenih motenj uriniranja, raka prostate, raka mehurja.
Na podlagi rezultatov rutinskega pregleda ni posebne slike za kronični prostatitis.
Zdravljenje kroničnega prostatitisa
Antibiotiki skupine fluorokinolonov so optimalna protimikrobna zdravila za zdravljenje kroničnega bakterijskega prostatitisa. Priporočeni potek antibiotične terapije je 4 do 6 tednov. Tako dolg potek je utemeljen z znanstvenimi podatki, ki kažejo na zmanjšanje verjetnosti ponovitve bolezni.
Pri odkritih spolno prenosljivih okužbah (SPO), kot je klamidija, se predpiše makrolidni antibiotik.
Obstajajo dokazi o zmanjšani sprostitvi vratu mehurja pri bolnikih s kroničnim prostatitisom, kar povzroči refluks urina v kanale v sečnici in povzroči vnetje tkiva prostate in bolečino. Takim bolnikom se priporočajo zaviralci alfa.
Pri zdravljenju kroničnega prostatitisa je priporočljivo, da se bolniki vzdržijo mamljivih ponudb za uporabo zeliščnih zdravil. Značilnost prehranskih dopolnil in zeliščnih dodatkov je nestabilnost rastlinskih sestavin v delu snovi; lahko se razlikujejo tudi po pripravi istega proizvajalca. Poleg tega z vidika medicine, ki temelji na dokazih, koristi zeliščne medicine ne vzdržijo kritik.
Masaža prostate, ki je bila osnova terapije sredi 20. stoletja, danes, zahvaljujoč novim znanstvenim pristopom in klasifikacijam, ostaja pomembno orodje za diagnosticiranje prostatitisa, ne pa tudi za njegovo zdravljenje. Masaža prostate ni potrebna kot terapevtski postopek (učinek ni dokazan). Obstajajo domneve, da je pogosta ejakulacija po lastnostih podobna terapevtski masaži prostate.
Druge metode, ki so se izkazale za učinkovite v samo eni ali nekaj študijah ali pa se še preiskujejo, vključujejo:
- trening mišic medeničnega dna - nekateri dokazi kažejo na učinkovitost posebnih vaj za zmanjšanje simptomov kroničnega prostatitisa in sindroma kronične bolečine v medenici;
- akupunktura - majhno število študij kaže na korist akupunkture v primerjavi s placebom pri bolnikih s kroničnim prostatitisom;
- ekstrakorporalna terapija z udarnimi valovi - temelji na vplivu akustičnih impulzov znatne amplitude na vezivno in kostno tkivo, ki se pogosto uporablja pri zdravljenju bolezni mišično-skeletnega sistema, nedavno se uporablja v urologiji, njegova učinkovitost je v študiji;
- vedenjska terapija in psihološka podpora - ker je kronični prostatitis povezan z nizko kakovostjo življenja in razvojem depresije, lahko te metode izboljšajo psihološko stanje bolnika in pomagajo zmanjšati nekatere simptome bolezni.
Ločeno je vredno omeniti asimptomatski (asimptomatski) kronični prostatitis. Diagnozo največkrat postavimo na podlagi izvida histološkega izvida – po biopsiji prostate ali po operativnem zdravljenju prostate. Pogostost odkrivanja vnetja v tkivu prostate se giblje od 44% (z biopsijo prostate) do 98-100% (po kirurškem zdravljenju prostate). Znanstveniki so domnevali, da vnetne spremembe, ugotovljene na ta način, niso nič drugega kot s starostjo povezana fiziološka značilnost. Nihče posebej ne diagnosticira te kategorije prostatitisa; gre za nekakšno naključno odkritje. Ne zahteva zdravljenja in ne zahteva nobenih nadaljnjih ukrepov s strani zdravnika ali bolnika.